Razgledi In Razmisleki

Avtorica, ki je za svoje delo prejela številna priznanja in nagrade, je bila letos častna gostja na festivalu Dnevi poezije in vina. Ob tej priložnosti je pri nas izšel izbor njenega pesniškega ustvarjanja z naslovom Kamnolom duš (izbrala in prevedla Kristina Kočan, Beletrina, 2022). V svojih pesmih Carolyn Forché spodkopava slogovne postopke in se v njih deklarira kot pričevalka zgodovine, zato je ena od glavnih komponent njene poezije moč spomina. Čeprav njen pesniški opus – napisala je tudi knjigo spominov Kar ste slišali, je res – ni obsežen, velja za eno najvidnejših imen sodobne ameriške poezije. O njej je med drugim razmišljala tudi v pričujočem pogovoru. Foto: Gregor Podlogar

Celovečerni dokumentarec Mirana Zupaniča Sarajevo safari je kmalu po svetovni premieri na festivalu Aljazeera Balkans Doc septembra v Sarajevu sprožil silovito javno razpravo, zaradi občutljive teme pa tudi sodne postopke: na eni strani proti režiserju in na drugi proti neznanim storilcem prikritih zločinov, ki jih film razkriva. Slovenski gledalci so si ga že lahko ogledali na mariborskem festivalu Docudok, Festivalu slovenskega filma in v Art kino mreži po Sloveniji. Nastal je pod okriljem slovenske produkcijske hiše Arsmedia v koprodukciji s televizijo Aljazeera Balkans. Dokumentarec spregovori o doslej malo znanem in neraziskanem »lovu na ljudi« v času obleganja bosanske prestolnice. Poleg srbskih ostrostrelcev in drugih plačancev so s srbskih položajev na Sarajevčane, kot razkriva film, streljali še nekateri tujci, za kar so plačevali. Sprevrženo početje je dobilo svoje ime: sarajevski safari, ki je filmu dal naslov. V filmu režiserja in scenarista Mirana Zupaniča o zločinih spregovorita nekdanja obvešče

Društvo slovenskih režiserjev, AGRFT in Program Ars so 7. novembra 2022 v prostorih Akademije priredili večer s scenaristko in režiserko Heleno Koder, letošnjo prejemnico nagrade Franceta Štiglica za življenjsko delo, in ob tej priložnosti predvajali njen dokumentarni film Zbirni center iz leta 92, posnet v produkciji RTV Slovenija. Z njo se je na večeru pogovarjal Miran Zupanič, za oddajo Razgledi in razmisleki pa se je s Heleno Koder pogovarjal Matej Juh.

Pesnica, prevajalka in urednica Miljana Cunta je s pesmijo Ura letos spomladi postala vitezinja poezije na 22. Pesniškem turnirju, natečaju za najboljšo neobjavljeno pesem v slovenskem jeziku, ki je potekal v okviru Slovenskih dnevov knjige v Mariboru, uvrščena pa je bila tudi v ožji izbor za nagrado Fanny Haussmann 2022. Sicer so vse tri pesniške zbirke Za pol neba, Pesmi dneva in Svetloba od zunaj (prvi dve sta prevedeni v italijanščino) pritegnile bralce in pozornost strokovne javnosti, saj je bila pesnica nominirana za Jenkovo in Veronikino nagrado. Z Miljano Cunta se je pogovarjala Jera Krečič.

Britanska pisateljica Bernardine Evaristo je za roman Dekle, ženska, druga-i pred tremi leti prejela nagrado booker; zdaj je za prevod tega dela Katja Zakrajšek prejela Sovretovo nagrado za vrhunski leposlovni prevod; o romanu, ki je pripoved večinoma temnopoltih posameznic in spolno nebinarnih oseb iz različnih družbenih okolij, in o nadvse zahtevnem prevodu se je s Katjo Zakrajšek pogovarjal Vlado Motnikar.

Nedavno je pri LUD Šerpa izšla knjiga z naslovom Greguerie. To so kratke domislice, izražene na izviren in humoren način. Avtor množice greguerij je španski avtor Ramón Gómez de la Sérna, rojen leta 1888, umrl je leta 1963. Na Slovenskem ga poznamo po knjigi kratke proze z naslovom Dojke v prevodu Veronike Rot, o njem pa je že leta 1929 pisal Stanko Leben. Greguerie – tak je tudi naslov knjige - je prevedel Aleš Berger, spremno besedo je napisal Ignac Fock. Aleša Bergerja je pred mikrofon povabila Tadeja Krečič.

Varuhinji pravic gledalcev in poslušalcev lahko sporoči svoje mnenje oziroma vprašanje vsak gledalec oziroma poslušalec, in vendar bosta v tokratni oddaji Razgledi in razmisleki nekdanja varuhinja Ilinka Todorovski in sedanja varuhinja Marica Uršič Zupan na kakšno vprašanje odgovorili prvič. Nikar ne zamudite.

Uveljavljeni filmski režiser, scenarist in univerzitetni profesor Miran Zupanič v svojem zadnjem filmu Sarajevo safari s pomočjo posrednih dokazov razkriva pretresljivo temo: kako so med obleganjem Sarajeva premožni tujci plačevali visoke zneske, da so z ostrostrelskih položajev pod nadzorom srbske vojske streljali na žive tarče – ljudi. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

Švedska akademija, ki je Annie Ernaux namenila letošnjo Nobelovo nagrado za književnost, je v utemeljitvi poudarila pogum in kirurško ostrino, s katerima razkriva korenine, odtujenost in kolektivne omejitve osebnega spomina. Spomin je tisto, kar posebej zaznamuje njen pisateljski opus - in spomin je tudi v središču romana Leta, ki ga pisateljica šteje za svoje najbolj univerzalno delo; v njem je prepletla osebno in kolektivno zgodovino šestih desetletij. Roman Leta je za zdaj tudi edina knjiga Annie Ernaux, ki jo imamo v slovenščini. Leta 2010, ko je - dve leti po izvirniku - pri založbi Didakta izšel v prevodu Maide Alilović, se je z Annie Ernaux za Ars pogovarjala Tadeja Krečič. Foto: Lucas Destrem https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Annie_Ernaux.jpg

Ko govorimo o Unescovi zaščiti svetovne dediščine, nam pogosto pride na misel Italija. Nič čudnega: naša zahodna soseda ima na seznamu snovne kulturne in naravne dediščine največ vpisov med vsemi državami sveta. Dejstvo po navadi pospravimo s pomislijo, da gre pač za kulturno in zgodovinsko izredno bogato državo. Toda v resnici gre za premišljeno politično strategijo, s katero Italija že desetletja postavlja temelje gospodarske panoge, ki bi ji lahko rekli kar "unescovski turizem". Kako deluje, je v deželi Benečija in drugod po državi raziskoval naš rimski dopisnik Janko Petrovec. Foto:Civvi - Proseccovi griči med Valdobbiadenom in Coneglianom nad Trevisom https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Vista_da_Santo_Stefano_Valdobbiadene.jpg

Med gosti letošnjega festivala Dnevi poezije in vina je bil poljski pesnik, prevajalec in predavatelj Tomasz Różycki. Pri založbi Beletrina je ob tem izšel izbor njegove poezije v prevodu Jane Unuk z naslovom Teorija praznine. S pesnikom se je o poeziji, ustvarjanju in tudi o prostorih, ki določajo pesniško ustvarjanje, pogovarjala Petra Meterc. Foto: https://www.stihoteka.com/avtorji/tomasz-rozycki-1

Pot pisateljic, ki deluje pod okriljem Foruma slovanskih kultur, je junija prejela certifikat Evropskega inštituta za kulturne poti Sveta Evrope in tako postala prva evropska kulturna pot s sedežem v Sloveniji. O pisateljicah, njihovi zgodovinski vlogi in sprejemanju nekoč in danes pa tudi o Poti pisateljic in njenem pomenu smo se v Razgledih in razmislekih pogovarjali z direktorico Foruma slovanskih kultur dr. Andrejo Rihter, ki je pobudnica Poti pisateljic, s prof. dr. Katjo Mihurko Poniž, ki je predsednica Znanstvenega sveta mednarodnega združenja Pot pisateljic, in vodjo projekta Matejo Jančar iz Foruma slovanskih kultur. Na fotografiji - doprsni kip Lili Novy v Ljubljani. https://www.womenwriters.eu/news/

Srbski režiser Želimir Žilnik, ki je nedavno obiskal Ljubljano, je v pogovoru s Tino Poglajen pripovedoval predvsem o delu, ki ga je ustvaril kot filmski gastarbajter v Nemčiji. Foto: Oliver Abels https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Go_East_2015_Zelimir_Zilnik_%285%29.JPG

Poljski potopisec, novinar, esejist in prevajalec je diplomiral iz mediteranske arheologije v Lodžu in iz menedžmenta v Pragi. Že med študijem se je srečal s slovensko književnostjo, kar ga je spodbudilo, da je prišel v Slovenijo in se naučil slovensko. Piše v poljščini in litovščini, prevaja tudi iz slovenščine in ukrajinščine. Konec avgusta je Nikodem Szczygłowski sodeloval na mednarodnem prevajalskem seminarju slovenske književnosti v Mariboru. Takrat se je z njim pogovarjala Staša Grahek.

Chus Pato, ki je bila ena izmed častnih gostij letošnjega festivala Dnevi poezije in vina, je v pesniški zbirki Fascinio – Očaranost – objavila pesem, v kateri pravi: »Moj materni jezik je fašizem.« Pesnica in aktivistka se je rodila v obdobju frankovske diktature, ko je bila galicijščina popolnoma prepovedana, in je tako lahko govorila le dovoljeni jezik fašističnega režima. Ob svoji poeziji je predstavila zapletene jezikovne razmere, v katerih je odraščala, feminizem v Španiji in Galiciji ter Odprto pismo Evropi, ki ga je napisala za letošnji festival. Foto: Dnevi poezije in vina.

Leta 1972 je v Jugoslaviji izbruhnila zadnja epidemija črnih koz v Evropi. V času pandemije covida je srbski režiser Mladen Kovačević na to temo posnel dokumentarec z naslovom Še ena pomlad. Film so prikazali na filmskem festivalu v Sarajevu, premierno pa pred mesecem dni v Karlovih Varih. Takrat se je z režiserjem pogovarjala Petra Meterc.

V začetku julija je umrl Peter Brook, angleški gledališki in filmski režiser. Deloval je najprej v Angliji in nato po vsem svetu, veljal je za enega največjih gledaliških režiserjev svoje dobe. Gledališča pa ni samo živel in ustvarjal, o njem je tudi pisal in premišljeval. Za Razglede in razmisleke smo izbrali odlomek iz Brookovega eseja Morilsko gledališče iz leta 1968 objavljene knjige Današnje gledališče - prazen prostor. Prevedla jo je Rapa Šuklje. Na fotografiji: Peter Brook z igralko Miriam Goldschmidt leta 2013 med vajo (avtor Jdsagt) https://commons.wikimedia.org/wiki/File:PeterBrookMiriamGoldschmidt.jpg

Umrla je portugalska pesnica, prevajalka in profesorica Ana Luísa Amaral. Rodila se je leta 1956, doktorirala je iz poezije Emily Dickinson. Na univerzi v Portu je predavala angleško in ameriško književnost. Napisala je 19 pesniških knjig in 12 knjig za otroke, za svoje ustvarjanje je prejela številne portugalske in mednarodne literarne nagrade. Zanimalo jo je tudi raziskovanje ženskega, identitete in telesa v književnosti. Ana Luísa Amaral je bila pred letom dni ena izmed dveh častnih gostov Dnevov poezije in vina, v slovenščini je v prevodu Barbare Juršič izšla njena pesniška zbirka z naslovom What's in a name. Z Ano Luíso Amaral se je takrat pogovarjal Vlado Motnikar. Foto: Mattias Blomgren https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Ana_Lu%C3%ADsa_Amaral_at_G%C3%B6teborg_Book_Fair_2013_02.JPG

Iransko-kanadska režiserka Sadaf Foroughi je rodni Iran zapustila pred več kot dvajsetimi leti. Študirala je v Franciji, pozneje tudi v Združenih državah Amerike. Živi v Montrealu. Na filmskem festivalu v Karlovih Varih je na začetku julija prejela glavno nagrado za film Poletje upanja; film govori o življenju mladega plavalca – in raziskuje pričakovanja novega rodu Iračanov, ki so pod velikim pritiskom – sebe, družine in družbe. Gre za drugi celovečerec režiserke Sadaf Foroughi in drugi film načrtovane trilogije.

Na Hrvaškem so odprli Pelješki most, ki polotok Pelješac povezuje s celino. Graditi so ga začeli poleti 2018; gre za kontinuiran most s poševnimi zategami, ki je dolg 2.404 metre. Glavni projektant Pelješkega mostu je bil Slovenec Marjan Pipenbaher. V njegovem projektivnem biroju so v zadnjih dveh desetletjih nastali projekti, kot je viadukt Črni kal in drugi viadukti slovenskega avtocestnega križa, most čez Savo Ada v Beogradu, več železniških mostov in viaduktov v Izraelu, Turčiji, Alžiriji, na Madžarskem in v Črni gori ter krajši mostovi in brvi doma in na tujem. Čeprav je projektiranje in gradnja mostov osnovna usmeritev inženirskega biroja Pipenbaher inženirji, projektirajo tudi stavbe, na primer stolpnico Emonika v Ljubljani. Petra Tanko, ki je Marjana Pipenbaherja povabila pred mikrofon oddaje Razgledi in razmisleki, ga je povprašala o konkretnih in simbolnih vlogah mostov, pogovarjala pa sta se tudi o mostogradnji, poklicu in poslanstvu gradbenega inženirja, o razvoju stroke in tehnologije ter o mater