Razgledi In Razmisleki

Med 17. in 23. aprilom bo v Ljubljani v Kinodvoru in v Slovenski kinoteki potekala 10. izdaja festivala žanrskega filma Kurja polt. Ob tem jubileju se Tesa Drev Juh v oddaji Razgledi in razmisleki pogovarja z Mašo Peče, ki festival vodi že od začetka – o izzivih, uspehih, o preteklih izdajah in o letošnji ediciji Kurje polti, pa o stigmi, ki se še vedno drži žanrskega filma. Na fotografiji Maša Peče Foto: Miloš Ojdanić / MMC RTV SLO

Kot zadnja mednarodna gostja festivala Fabula - Literature sveta je Ljubljano obiskala britanska avtorica Bernardine Evaristo, ki jo pri nas poznamo predvsem po romanu Dekle, ženska, druga_i, pa tudi po novoizdanih spominih z naslovom Manifest: nikdar odnehati; obe knjigi je prevedla Katja Zakrajšek. Z Bernardine Evaristo se je pogovarjala Petra Meterc. Foto: https://en.wikipedia.org/wiki/Bernardine_Evaristo

Podeželje, odmaknjenost od urbanih središč, medčloveški odnosi, pa tudi revščina in nasilje so motivi, o katerih v romanu Mestece Galveias piše José Luis Peixoto (roj. 1974), ki velja za enega najvidnejših glasov sodobne portugalske književnosti. Za svoja dela je prejel že več nagrad, med drugim književno nagrado Joséja Saramaga za roman Noben pogled in nagrado oceanos, portugalsko različico bookerja za Mestece Galveias. O omenjenem romanu, regiji Alentejo, kjer leži konkretni Galveias, tudi pisateljev rojstni kraj, in drugih temah sta se ob Peixotovem gostovanju na festivalu Fabula pogovarjala z Majo Žvokelj. Na fotografiji José Luis Peixoto. Fabula; foto Nina Pernat.

Oksana Zabužko sodi med vodilne sodobne ukrajinske pisatelje. Rodila se je leta 1960, na Univerzi Ševčenko je diplomirala iz filozofije in tudi doktorirala. Delala je kot raziskovalka, precej časa je živela v tujini – v ZDA je predavala o ukrajinski kulturi. Njen leta 1996 objavljeni roman Terenske raziskave ukrajinskega seksa – v slovenščino ga je prevedla Andreja Kalc – so pred časom razglasili za "najvplivnejšo ukrajinsko knjigo v petnajstih letih neodvisnosti". Z Oksano Zabužko, ki je v Ljubljani z literarnim večerom odprla letošnji Festival Fabula, se je pogovarjala Staša Grahek. Foto: Nik Rovan / BoBo

Amir Muratović je avtor številnih dokumentarnih del – lotil se je slikarstva v filmu Kolo: Pesem za Matijo Jamo, literature v filmu Cankar, arhitekture v filmu Fabiani: Plečnik, posnel je film o Švicariji, Muzeju norosti in še čem. V svojem novem filmu Temni pokrov sveta, ki si ga lahko ogledate na Festivalu dokumentarnega filma, ki poteka v Ljubljani, je s kamero spremljal Matevža Lenarčiča, ko je z letalom potoval po svetu in meril količino črnega ogljika, enega od glavnih onesnaževalcev našega planeta. Z režiserjem se je pogovarjala Tesa Drev Juh. Foto: Amir Muratović / Tomaž Lunder

Slavenka Drakulić, ena najpomembnejših hrvaških publicistk in pisateljic, je nedavno v Ljubljani predstavila prevod svoje knjige Nevidna ženska in druge zgodbe. V njej obravnava intimni svet staranja, v središču katerega je spet žensko telo. Zbirko, avtoričino že deseto delo, ki ga lahko beremo v slovenščini, je prevedla Mateja Komel Snoj. S Slavenko Drakulić se je ob tej priložnosti pogovarjal Sašo Puljarević. Foto: Luka Dakskobler / BoBo

Nedavno je pri založbi KUD Logos izšla prva knjiga Adélie Prado v slovenščini z naslovom Razbijanje srca v prevodu Barbare Juršič. Oseminosemdesetletna brazilska pesnica in pisateljica se je šele pri štiridesetih letih odločila, da objavi svoje pesmi in ko so prišle so v roke pesniku Carlosu Drummondu de Andradeju, je napisal v časopisni kolumni, da je »gospodinji iz Minas Gerais pesmi narekoval sam sveti Frančišek«. Danes velja Adélia Prado za eno najizvirnejših in najboljših brazilskih pesnic. O njej in njenem ustvarjanju se Tadeja Krečič pogovarja s prevajalko Barbaro Juršič, ki je trenutno tudi direktorica Tehniškega muzeja Slovenije.

Branko Cestnik, pisatelj in duhovnik, zadnje čase izjemno veliko piše. Nedavno je predstavil novi roman Pogovori z njo, isto letnico: 2022, pa ima tudi roman Šesti pečat. Pred njima je napisal Sonce Petovione, knjigo, ki je bila med kandidatkami za nagrado kresnik. Ta dva romana zajetna romana – vsak ima več kot pet sto strani – sta prva dva dela trilogije, ki nastaja pod prsti Branka Cestnika, se pravi, da je tretji že v delu. Oba se posvečata prihodu krščanstva na Ptuj, kar je v književnosti tako rekoč neobdelana tema in zato svojevrsten novum, obe knjigi pa sta bogat vir zgodovinskih podatkov in različnih referenc. 12. januarja je Branko Cestnik nastopil na predstavitvi knjig z diskusijo Inštituta za patristične študije Victorianum na Teološki fakulteti v Ljubljani in je o teh dveh romanih ter o Viktorinu Ptujskem, grškem škofu, teologu, cerkvenem pisatelju, mučencu, cerkvenem učitelju in svetniku. Rodil se je okoli leta 250, umrl je 2. novembra leta 303. Viktorin Ptujski velja za prvega latinskega ekseget

Cristian Mungiu je eden od prvih in najpomembnejših predstavnikov t.i. romunskega novega vala. Za svoj film 4 meseci, 3 tedni in 2 dneva je leta 2007 prejel zlato palmo v Cannesu, prvo za romunski film. V Cannesu in na drugih festivalih so s prestižnimi nagradami ovenčali tudi njegova filma Daleč za griči in Matura. Mungiu je Ljubljano obiskal ob slovenski premieri svojega filma MRI, pod katerega se podpisuje kot scenarist, režiser in producent. V vseh teh vlogah je rad, ker mu zagotovijo, da bo imel pri odločanju toliko svobode, da bo film res njegov, torej avtorski. Pogovor je posnela Tesa Drev Juh. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

V nemški prestolnici te dni poteka 73. mednarodni filmski festival in v oddaji Razgledi in razmisleki tokrat gostimo režiserko z zlatim medvedom nagrajenega filma z lanskega dogodka. Alcarràs je ime vasice v zahodni Kataloniji, pa tudi zmagovalnega filma lanskega Berlinala. Igrani film je španska režiserka Carla Simón posnela v maniri observacijskega dokumentarca in ga postavila v okolje, v katerem je sama odraščala: v zahodno Katalonijo, med nasade breskev, v divjo, a vendar kultivirano naravo. V sodelovanju in boju z njo se tamkajšnji kmetje preživljajo nešteto generacij. Toda odslej bo drugače: filmska družina Solé mora zapustiti svojo posest, saj bodo na njej postavili bolj dobičkonosne sončne elektrarne. Sodobni simbol »zelenega prehoda« in »čiste energije« za družino Solé pomeni nenadno izgubo vira preživljanja, v film pa vnese dodatno kompleksnost. Pred družino Solé sta zadnje poletje obiranja breskev in negotova prihodnost. Na fotografiji: režiserka Carla Simón https://commons.wikimedia.org/wiki/Fi

Čeprav se vlada pri svojem ukinjanju, ustanavljanju in združevanju muzejev sklicuje na stroko, so do besede doslej prišli večinoma strokovnjaki, ki podpirajo vladno odločitev o združitvi Muzeja osamosvojitve in Muzeja novejše zgodovine Slovenije v nov muzej. V tokratnih Razgledih in razmislekih bomo v pogovoru z dr. Markom Štepcem, muzejskim svetnikom in vodjo kustosov v Muzeju novejše zgodovine predstavili drugačna strokovna stališča. Za izjavo pa smo prosili tudi Jano Babšek, predsednico Mednarodnega muzejskega sveta ICOM Slovenija, ki je s še dvema strokovnima združenjema podprl vladno odločitev o ustanovitvi novega muzeja. Foto: https://www.muzej-nz.si/

Še preden je propadel poskus interpelacije je Miha Žorž gostil doktorico Asto Vrečko, ministrico za kulturo Republike Slovenije. Pogovarjala sta se o trenutnem stanju slovenske kulture, o velikih projektih, ki so pred nami, na primer gostovanje na Frankfurtskem knjižnem sejmu, dotaknila pa sta se tudi aktualnih in neprijetnih tem od združitve Muzeja osamosvojitve z Muzejem novejše zgodovine do afere Fotopub.

Ob svetovnem dnevu spomina na žrtve holokavsta je spet zaživela gledališka predstava Judovski pes, nastala pred leti po romanu izraelskega pisatelja Asherja Kravitza. Rodil se je leta 1969 v Jeruzalemu. Študiral je elektroniko, matematiko in fiziko. Prvi knjigi, ki ju je napisal, sta humorni kriminalki, tretje delo Jaz sem Mustafa Rabinowitz je zgodba o vojaku v protiteroristični enoti izraelske vojske in njegovih moralnih dilemah. Leta 2007 je Asher Kravitz napisal roman Judovski pes: gre za prvoosebno pripoved psa, ki je svojo življenjsko pot začel v nemško-judovski družini tik pred nastopom nacizma. Besedilo je prevedla Katja Šmid, avtor odrske priredbe je Yonathan Esterkin, ki je slovensko predstavo – nastala je v koprodukciji Mini teatra in Prešernovega gledališča Kranj – tudi režiral. V njej nastopa dramski igralec Miha Rodman, ki je besedilo naštudiral tudi v angleščini. Z Asherjem Kravitzem se je leta 2017 ob premieri pogovarjala Staša Grahek. Na fotografiji: Miha Rodman, Judovski pes, foto PGK / M

Kratka Radijska igra - Šlo nam je za to, da produciramo radijsko umetnost - Portretna študija dramaturga in prevajalca Boruta Trekmana Pred dnevi je umrl Borut Trekman, dramaturg in prevajalec, ki je pomembno soustvarjal slovensko radijsko igro. S svojim teoretičnim delom se je posvečal vprašanjem radijske dramaturgije in raziskovanju njenega zgodovinskega razvoja. Poleg dramaturškega je zelo pomembno tudi njegovo prevajalsko delo. Ta njegova skoraj neločljiva dvojna ustvarjalna vloga je botrovala impozantnemu opusu. Arhiv Radia Slovenija namreč danes hrani skoraj 600 radijskih iger in drugih oddaj, pri katerih je bil dramaturg, 90 iger, ki jih je prevedel, in 50 iger, pri katerih je podpisal režijo. V tokratne Razglede in razmisleke smo zato uvrstili portretno miniaturo Boruta Trekmana z naslovom Šlo nam je za to, da produciramo radijsko umetnost. Leta 2015 jo je kot Kratko radijsko igro pripravil režiser Klemen Markovčič, ki se je s portretirancem tudi pogovarjal. Oddajo sta sooblikovala tonski mojste

Ko je Drago Jančar neko noč prebiral kroniko gradu Strmol, je takoj vedel, da bo napisal roman To noč sem jo videl. Ni pa si predstavljal, da bo imel roman tak učinek, pa ne le na slovensko družbo: to tragično zgodbo prebirajo tudi drugod po svetu. Roman je bil preveden v več kot 26 jezikov, zdaj pa ga bo mogoče tudi poslušati, saj je pri ZKP RTV Slovenija izšel v obliki zvočne knjige. Ob tej izdaji je Drago Jančar razmišljal o poti romana in o tem, kako je spoznaval tragično usodo zakoncev Hribar. Izdaja zvočne knjige To noč sem jo videl je prvi iz niza dogodkov ob praznovanju šestdesete obletnice 3. programa Radia Slovenija, programa Ars. V teh dneh jo lahko na Arsu poslušate vsak delovnik ob 19.00. Razdeljena je v štiriindvajset nadaljevanj, na voljo pa je tudi na spletnih straneh programa Ars in ZKP RTV Slovenija.

V ZDA živeča latvijska režiserka Signe Baumane je navdušila že s svojim avtobiografskim celovečernim filmom Kamenje v mojih žepih (predstavljen je bil tudi na Animateki); v njem ob pomoči vizualnih metafor obravnava duševno zdravje žensk, odkrito govori tudi o depresiji. Njen novi celovečerni film Moja romanca z zakonom nadaljuje črnohumorno seciranje ženskih življenj v patriarhalni družbi, pripoveduje o fantaziji in realnosti zakonske zveze, kot jo je avtorica doživela sama. Signe Baumane se je Tini Poglajen oglasila iz svojega studia v newyorškem Brooklynu.

Odlomek iz knjige Richarda Bassetta Zadnji dnevi v stari Evropi (Cankarjeva založba, 2021). V njem avtor, novinar z doktoratom iz zgodovine arhitekture, strokovnjak za Plečnika, nekdanji hornist ljubljanske Opere ter v obdobju padca Berlinskega zidu dopisnik Timesa, piše o enem najznamenitejših svetovnih orkestrov: Dunajskih filharmonikih. Prevod Staša Grahek, bere Jure Franko, tonska mojstra Vladimir Jovanović, Maks Pust. Na fotografiji: Dunajski filharmoniki leta 2009 v dvorani Musikverein https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Musikverein_Wien_2009_04_30.JPG

Znanstvenoraziskovalni projekt Književna republika Borisa Pahorja, ki poteka pod okriljem Inštituta za kulturno zgodovino pri ZRC SAZU, ima ambiciozno nalogo: preučiti vprašanje konstrukcije avtobiografskega jaza ob upoštevanju celotnega opusa tržaškega pisatelja. Opus vključuje celotno Pahorjevo zapuščino; njen najbolj osupljiv sklop pa je verjetno pisemska korespondenca, v kateri je po skromni oceni več kot 5000 pisem. Projekt predstavljata dr. Urška Perenič in ddr. Igor Grdina. Foto: BoBo

Leto, ki se izteka, je bilo, med drugim, tudi leto Marcela Prousta, v Franciji še posebej. Ob stoti obletnici pisateljeve smrti novembra je nastala prava proustomanija, kot smo brali v medijih, saj je bilo pripravljenih več razstav, posebnih oddaj, novih izdaj knjig in ponatisov. Tudi pri nas okrogla obletnica ni bila prezrta, pri založbi Beletrina je izšla knjiga Petinsedemdeset listov, zgodnje Proustovo pisanje v prevodu Katarine Marinčič, in celoten ciklus Proustovih romanov s skupnim naslovom V iskanju izgubljenega časa v prevodu Radojke Vrančič. Prav tej izjemni prevajalki Je svoje razmišljanje posvetil prevajalec Branko Madžarevič, ki je sam poslovenil temeljna dela, na primer Rabelaisova Gargantuo in Pantagruela, Célinovo Potovanje na konec noči; prav zdaj zaključuje Montaigneove Eseje; nastopil je na simpoziju na Filozofski fakulteti 17. novembra 2022.

Primož Premzl, leta 2020 nagrajen s Schwentnerjevo nagrado, se je v minulih treh desetletjih uveljavil kot vrhunski založnik predvsem zgodovinskih in kulturnozgodovinskih monografij, morda manj znano pa je, da je ugledni založnik in urednik tudi strasten, kaj strasten, zelo zelo strasten zbiralec. O tej dolgoletni ljubezni priča njegova monografija Zbirka Primoža Premzla, več o zbiralski strasti in svojih zbirkah pa bo povedal v oddaji Razgledi in razmisleki in nekoliko tudi ponazoril, kako je njegovo zbirateljstvo vplivalo na njegovo založniško dejavnost. Nikar ne zamudite.