Na Pogled

Priporočimo arškemu župniku domačega duhovnika, druge duhovnike, ki jih srečujemo in vse tiste, ki so v teh dneh začeli delo na novih župnijah in so bili po dolgih letih premeščeni in tiste, ki jih radi obsojamo, pa tudi tiste, ki so nas spremljali skozi življenje in vse, ki so že v večnosti.

Poletje prinaša številne folklorne festivale in dogodke, ki ohranjajo slovensko kulturno dediščino. Vesna Sever Borovnik razmišlja o pomenu ljudske glasbe, folklorne dejavnosti, prostovoljstva in prenašanja izročila na mlajše generacije.

Kako je kaj z našim domoljubjem? Koliko nam Slovenija pomeni, kako gledamo na zastavo, se nam kdaj zarosijo oči, ko vidimo Triglav? Ali naši vnuki še znajo zapeti kakšno staro ljudsko pesem?

Razmislek o pomenu krščanskega upanja, ki ni le beseda, ampak konkretno dejanje, kot je bilo petdnevno kolesarsko romanje iz Slovenije v poljsko Čenstohovo. Romanje je bilo sad skupne odločitve, priprav, napora, molitve in medsebojne povezanosti. Evropa danes ne potrebuje le gospodarske in politične povezanosti, temveč mora ponovno odkriti svoje krščanske korenine, ki so navdihovale njene ustanovitelje. V času vojn, delitev in izgube vrednot je potreba po miru, odpuščanju in odgovornem voditeljstvu še posebej velika. Avtor zaključuje z zgledom športnikov Erlinga Haalanda in Tadeja Pogačarja, ki kljub svetovni slavi ostajata skromna, delavna in timsko usmerjena. Tako kot kolesarji upanja opominjata, da največje stvari nastanejo v sodelovanju. Sporočilo je jasno: upanje ni beg iz resničnosti, ampak pogumen in dejaven vstop vanjo.

Med mladimi, tudi v moji generaciji, pogosto slišim angleško frazo You do you. V prevodu to pomeni nekaj podobnega kot dokler se mene ne tiče, počni, kar želiš. Toda, ker živimo v skupnosti, se mi zdi takšno razmišljanje precej kratkovidno. Nihče od nas ne živi sam zase. Smo vpeti v čas in prostor, s tem pa tudi v družbo, ki jo gradimo in tako naša dejanja vplivajo na druge. Danes v javnem življenju velikokrat slišimo, da ne smemo obsojati.

Saj veste – tega, kar ima človek pred nosom celo svoje življenje, se ponavadi ne zaveda. Ker je samoumevno. Ker je nekaj vsakdanjega. Letos spomladi sem si za službeno uporabo na telefon prenesla znamenito apikacijo Tik tok. Na njej pa tisoč in en filmček tega in onega tujca, ki je prvič v Sloveniji.. Da je to najlepša država na svetu. Da je podcenjena. Premalo znana. Da je skriti dragulj Evrope! Celo sveta!

Naše radijske počitnice so z leti razvile svoj karakter, ki se razlikuje od navadnega turističnega potovanja, pa naj bo to še tako atraktivno. Naše počitnice so – bogato Srečanje.

»Mnogo našega dela bo lahko nadomestila umetna inteligenca, osebnih pričevanj pa ne,« mi je nedavno nekdo dejal v pogovoru. Zamislila sem se: res si bo lahko umetna inteligenca osebne zgodbe izmislila, vendar pristnega osebnega stika, ki je bistveno za pričevanje, ne bo mogla nadomestiti. Nedavno je na njene pasti v svoji prvi okrožnici opozoril papež Leon XIV.

“…predstavitve ministrskih kandidatov vse po vrsti kažejo, da oblast prevzemajo umirjeni, trezni in sposobni ljudje, ki vedo kaj hočejo, ki vedo, kaj so prioritete in ki zares želijo delati za dobro nas vseh, za dobro naše dežele Slovenije.”

Sestavljanje nove slovenske vlade po zadnjih parlamentarnih volitvah je pokazalo marsikaj. Predvsem pa to, da je v politiki še vedno mogoče povezovati. Da je mogoče preseči razlike, zamere, ego in parcialne interese, če obstaja jasen cilj – bolj normalna, razvojna in urejena Slovenija. Prav to je v teh tednih dokazal Janez Janša. Marsikdo ga je že politično odpisoval, marsikdo je govoril, da ne more več povezati sredine in desnice. A rezultat govori drugače. Uspelo mu je za isto mizo pripeljati SDS, introjčekNSi, SLS, Fokus, Demokrate ter tudi Resnico. Stranke, ki imajo med seboj razlike, različne poudarke in različne politične zgodbe. Toda vse so očitno razumele nekaj zelo preprostega: da je Slovenija po zadnjih letih eksperimentiranja, ideoloških obračunavanj in političnega aktivizma potrebovala spremembo smeri.

V rubriki je Marjana Debevec delila svoje spomine na obisk sv. papeža Pavla II. v Sloveniji pred 30. leti, ko je bila del skupine plesalcev na srečanju z mladimi v Postojni. Spregovorila pa je tudi o tem, v čem jo danes poljski papež navdihuje.

Do Ritma srca je le še 9 dni, priprave so v polnem zamahu …

Jezus Kristus se je rodil okoli leta nič in dogodek se je zdel dovolj pomemben, da po njem še danes štejemo leta. Kaj vse se je zgodilo do leta Gospodovega 1945, ko je tolpa revolucionarjev določila in odločila, da bomo od tega časa naprej, leta šteli tako, kot bodo oni ukazali! Zgodovino namreč pišejo zmagovalci in ker smo zmagali in ker vladamo, bo vse tako, kot bomo ukazali in zapovedali …

»Smo pripravljeni prisluhniti resnici, tudi če bo zaradi nje ogroženo naše udobje, ali pa v prostor vržemo brezoblično vprašanje: «Kaj je resnica?» in si kot lastnik teh besed, v znak brezbrižnosti, umijemo roke?«Vprašanje v Našem pogledu zastavlja avtor Tadej Sadar, ki nadaljuje, da so mnoge vojne: »povezane z nezmožnostjo človeka, da bi se odpovedal najmanjši pridobljeni dobrini.«

Včasih me spremljanje dnevnih novic, neresno, neodgovorno in nevarno ravnanje odločevalcev, spravi v velike skrbi za prihodnost, ampak poskušam tudi te skrbi prepustiti v Božje roke. Enkrat sem nekje prebrala, da če skrbiš, je kot, da moliš, da se bo zgodilo nekaj slabega, zato poskušam odmisliti hude misli. Marsikdaj je težko razločevati, kaj je še moja odgovornost in kaj ne več, zato je na tem mestu čas za molitev za notranji mir: O, Bog, daj mi moč, da sprejmem tisto, česar ne morem spremeniti, daj mi pogum, da spremenim tisto, kar lahko spremenim in daj mi modrost, da razlikujem to dvoje!

Predvolilno obdobje je za nami in ne morem si kaj, da ga ne bi primerjala z obdobjem, ko neko dekle ali nek fant išče nekoga, v katerega bi se lahko zaljubil. Marsikdo je zanimiv, veliko lepih besed je slišati, ocenjuje se videz, ocenjuje se interese, načrte, morda tudi družinsko ozadje …

Argument pisanja božiča in velike noči z véliko začetnico ’zaradi spoštovanja’ pa razpade pred vprašanjem: »Ali si potemtakem drugi prazniki ne zaslužijo spoštovanja? Si ga zaslužijo manj? Koliko? Si binkošti zaslužijo spoštovanje le za malo začetnico? Za pol vélike začetnice? Pa telovo, vsi sveti, pepelnica?« Kdo bo to presodil?

Zmaga demokracije je takrat, ko zmaga ljudstvo in ne posameznik ali stranka. Ljudstvo pa zmaga, ko izbere vodjo, ki ima lastnosti skrbnega, dobrega in požrtvovalnega gospodarja. Za razvoj takšnega posameznika pa mora poskrbeti prav ta ista družba, ki ga izvoli. V njej zraste in se oblikuje in ta ista družba, ker je sama nosilka teh vrednot, ga prepozna in postavi za vodjo.

Zadnje državnozborske volitve so nam spet izrisale podobo na polovico razdeljene Slovenije. Polovica za desne, polovica za leve. Polovica bolj konzervativna, polovica bolj progresivna, eni za Janšo, drugi za Goloba. Ves čas se nam vračajo liberalci in klerikalci, partizani in domobranci, kapitalisti in socialisti. Kako slabo je to za družbo ni treba posebej poudarjati, saj se nam pred očmi takoj izriše delitev na naše in vaše, na tiste, ki razumejo nove čase in one, ki se jim kolca po tistem, kar je že bilo …