Jezikovni Pogovori

Fran je stopil iz prestrašene skupine profesorjev pred Graziolija, mu vrgel rokavico in rekel: Vemo, da ste zastopnik Italije. Če boste zaprli univerzo, bo to kulturni zločin nad malim narodom. Zgodovina vam tega ne bo oprostila. Grazioli je prebledel in razpustil avdienco, je povedal Klemen Ramovš, vnuk Frana Ramovša. Na Ramovšev dan smo širše osvetlili življenje in delo enega najpomembnejših slovenskih jezikoslovcev, ki je bil velik po dejanjih tudi zunaj svojega strokovnega področja. Bil je izjemen organizator, ustanovil je inštitut, ki danes nosi njegovo ime, zasluge pa mu gredo še za ustanovitev SAZU. Njegovo življenje in delo sta osvetlila vnuk Klemen Ramovš in predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU Kozma Ahačič.

Znanje tujih jezikov je bilo od nekdaj cenjeno. V današnjem vse bolj globaliziranem svetu se tudi starši zavedajo, da je za prihodnost njihovih otrok pomembno, da znajo čim več jezikov. Še posebno ker prihajamo iz majhne države, vemo, da je za naše otroke znanje tujih jezikov ključ do tega, da bodo nekoč lahko uspešno zakorakali v svet. Kako poskrbeti za dober, uspešen prvi stik otroka s tujim jezikom? O tem bo spregovorila doktorica Karmen Pižorn, redna profesorica za angleščino v izobraževanju in prodekanica za dodiplomski in magistrski študij ter mednarodno sodelovanje na Pedagoški fakulteti v Ljubljani.

Da so meje našega jezika meje našega sveta, velja v primeru eksonimov dobesedno. Pred leti Moldavija ni želela podpisati sporazuma s Slovenijo, ker je vztrajala, da se ime države v sporazumu zapiše Moldova in ne Moldavija. Na primeru določanja slovensko-hrvaške meje je hrvaška stran vztrajala pri preimenovanju Piranskega zaliva v Savudrijsko uvalo oziroma valo. Turčija pa po novem zahteva, da se v mednarodnih pogodbah uporablja turški zapis države Turkiye. Reševanju podobnih primerov je bilo namenjeno mednarodno srečanje Delovne skupine za eksonime in Delovne skupine za toponimsko terminologijo OZN, ki ga je v Ljubljani pripravil Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU. O najtrših orehih, s katerimi so se srečali strokovnjaki, smo se pogovarjali z dr. Matjažem Geršičem, namestnikom predstojnika geografskega inštituta. Vir fotografije: Pixabay.

Lucien Tesniere je pred 100 leti potoval po Sloveniji in raziskoval dvojino, ki ji je namenil doktorsko disertacijo. Njegov atlas dvojine je živ dokument časa in nekega pojava v jeziku, zabeležil je tudi prigode, ki jih je doživel, ko je nabiral material po Sloveniji. O njegovem delu smo se pogovarjali s prof. dr. Mojco Schlamberger Brezar, prevajalko Lingvističnega atlasa za študij dvojine v slovenščini, ki je izšel skoraj sto let po tem, ko je izšel francoski izvirnik. Tesniere je bil lektor za francoski jezik na novoustanovljeni Univerzi v Ljubljani, prvi ravnatelj Francoskega inštituta v Ljubljani in dopisni član SAZU. Velja za enega izmed začetnikov slovanske lingvistične geografije, bil je tudi docent na Filozofski fakulteti v Strasbourgu in profesor primerjalnega jezikoslovja na univerzi v Montpellierju. Vir fotografije: Pixabay.

Jezik je zapletena stvar, pravi docent dr. Gašper Beguš, ki na kalifornijski univerzi Berkeley razvija modele umetne inteligence, ki se same učijo jezika. V drugem delu pogovora smo odprli vprašanje, kdaj lahko zatrdimo, da je neki niz informacij ali glasov jezik in bi s tem lahko potrdili, da je umetna inteligenca spregovorila. Beguš zatrjuje, da nimamo dobre definicije jezika, kar pa še ne pomeni, da umetna inteligenca ne bo nekoč spregovorila ali pa da že ne zna uporabljati zametkov jezika.

Docent dr. Gašper Beguš na kalifornijski univerzi Berkley razvija modele umetne inteligence, ki se učijo jezika s posnetkov govora. S skupino raziskovalcev, ki jih vodi, ustvarjajo modele, ki se sami učijo jezika, podobno kot se otrok uči jezika v prvih letih življenja: brez nadzora, s posnemanjem in ustvarjalnostjo. Prva otrokova beseda naj bi bila mama, prva beseda Beguševega modela umetne inteligence pa je bila start. Zdi se prav neverjetno, da je umetna inteligenca sama določila za svojo prvo besedo, za začetek svojega jezika start, torej besedo začetek. Z Begušem smo se pogovarjali o njegovem delu v laboratoriju za govor in računalništvo, ki ga je ustanovil na Berkleyju. Vir fotografije: Pixabay.

Štiričlanska slovenska reprezentanca je na 19. mednarodni lingvistični olimpijadi, ki je potekala na otoku Man, osvojila tri bronaste medalje. Vita Korošin in Katja Andolšek (Gimnazija Bežigrad) in Rok Tadej Brunšek (Šolski center Velenje, Gimnazija) so osvojili bronaste medalje, Alji Šlenc (Gimnazija Kranj) pa je le malo zmanjkalo do odličja. Prvo mesto je osvojil Artem Borisov iz Rusije, ekipni zmagovalci pa so postali Korejci.

Nova serija Lahkonočnic prinaša šest novih zvočnih pravljic slovenskih pisateljev, ki otrokom približujejo bosanski, albanski, makedonski, ruski, ukrajinski in nemški jezik. Pravljice naj bi otrokom pomagale najti skupen jezik z njihovimi priseljenimi sovrstniki. Ustvarjene so v slovenščini, del dialogov pa vsebuje tuje besede ali fraze. Poleg slovarja jih spremljajo tudi igre za učenje tujega jezika. Lahkonočnice so brezplačno dostopne na spletu, nastale pa so v sodelovanju med podjetjem A1 Slovenija in Pionirskim domom – Centrom za kulturo mladih. Gostja oddaje je profesorica didaktike slovenščine na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem dr. Barbara Baloh.

Esperanto je edini umetno nastali jezik, ki mu je uspel širši preboj med žive jezike. Leta 1904 se je rodila prva deklica, ki je odraščala z esperantom kot enim izmed svojih maternih jezikov. V Ljubljani živijo trije rodovi družine Zlatnar, ki so rojeni govorci esperanta. Kako je odraščala z esperantom, nam je zaupala prevodoslovka Marija Zlatnar Moe. O značilnostih in razlogih za uspeh esperanta pa tudi v pogovoru z jezikoslovko Simono Klemenčič, avtorico učbenika Esperanto. Intenzivni 30-urni tečaj jezika esperanto. Danes je mednarodni dan esperanta, ker je 26. julija 1887 izšel prvi učbenik esperanta (ponovitev oddaje).

Tajvancu Krištofu slovenščina lepo zveni in bi jo rad poučeval v Tajvanu. Italijan Sandro, ki se je preselil s Sicilije v Trst, je tako navdušen nad slovenščino, da se je na pamet naučil Prešernove pesmi. Argentinka Julija pa ima zanimivo družinsko zgodbo, ki jo je privedla do tega, da na univerzi v Buenos Airesu predava slovensko književnost. Njihovim jezikovnim zgodbam smo se čudili ob letošnjem Seminarju za slovenski jezik, literaturo in kulturo, ki ga na Filozofski fakulteti v Ljubljani prireja Center za slovenščino. Foto: Center za slovenščino.

Da bi laže pregnala črne misli med vojno v Ukrajini, se Julija Stankevič uči slovenščino. V Kijevu jo je študirala tri leta, želi pa si postati prevajalka. Do zadnjega trenutka ni vedela, ali se bo zaradi vojne lahko udeležila letošnjega seminarja za slovenski jezik, literaturo in kulturo v Ljubljani. Uspelo ji je, pred dnevi se je odpravila na več kot trideseturno pot iz Lvova in prispela v Ljubljano, mi pa smo jo povabili k pogovoru.

Čeprav se za bretonski jezik razmere v zadnjem obdobju nekoliko izboljšujejo, pa to ni dovolj, da bi lahko Bretonci obrnili trende, ki kažejo, da njihov jezik izumira. Ukrepi francoske oblasti pri zatiranju regionalnih jezikov so bili preveč učinkoviti. Kako je mogoče, da so tudi ponosni Bretonci začeli opuščati svoj jezik, smo se pogovarjali s kulturnim antropologom prof. dr. Rajkom Muršičem.

Osvetljujemo in raziskujemo področja in teme povezane z jezikom. Vedno znova nas preseneti, kako močno človeka zaznamuje jezik in kje vse lahko najdemo njegove sledove. Slovenščino ameriških Slovencev ob začetku prejšnjega stoletja bi lahko imenovali z izrazom »half pa pu« ali pol slovensko, pol angleško. Ob prevzemanju in izposojanju besed iz angleščine so nastale zanimive besede, kot so klenati, ranati, tolkati, pofiksati, čenčati. Včasih pa so naše rojake zaradi razlik v dolžini glasov lahko narobe razumeli. Profesorici doktorici Nadi Šabec so povedali, da je neka ameriška Slovenka namesto rjuhe – po angleško sheet – želela kupiti shit, to pa pomeni sranje. K pogovoru smo jo povabili ob izdaji njene monografije Slovenski izseljenci in njihovi potomci v Severni Ameriki: obrazi identitete, ki je plod večdesetletnega raziskovanja jezikovne rabe med ameriškimi in kanadskimi Slovenci. Nastali sta dve oddaji, prva je bila na sporedu pred štirimi tedni.

Verjetno smo eden redkih narodov, ki imajo tako obsežen ribiški slovar, kot ga je v leksikografskem smislu ustvaril zasl. prof. dr. Tomo Korošec, strasten ribič, ki so ga študentje klicali »profesor vejica«. Slovenci kot narod nismo tesno povezani z ribištvom, ribolov ni nikoli bil glavna oblika množičnega prehranjevanja, a ribiški slovar imamo. Za to gre zasluga pokojnemu profesorju Korošcu, ki je kot jezikoslovec s svojim pionirskim delom neizbrisno zaznamoval slovenski akademski prostor, ribištvo pa je bilo njegova strast od zgodnjega otroštva. Pred žalno sejo, ki bo 22. junija ob 10. uri v veliki dvorani Fakultete za družbene vede, smo ponovili oddajo ob izdaji ribiškega slovarja, v kateri se je profesor Korošec razgovoril tudi o svoji najpomembnejši prostočasni dejavnosti. Vir fotografije: Pixabay.

V avstrijskem samostanu Heiligenkreuz v Dunajskem gozdu so odkrili zapis desetih števnikov v zgodnji obliki slovenščine. Odkritje je prava najdba, saj gre za najstarejši pomembnejši zapis slovenščine po Brižinskih spomenikih, ki bo v prihodnje tudi del učbenikov za slovenščino. Gost je Matej Šekli, ki je opravil jezikoslovno analizo te najdbe.

Naši prvi javni nastopi se začnejo že v otroštvu, ko pred razredom deklamiramo pesmice, pa nato nadaljujejo v mladosti, ko na fakulteti predstavljamo seminarske naloge. Javni nastopi nam lahko predstavljajo večjo ali manjšo težavo. Nekaterim vzbujajo veliko nelagodja in treme, spet drugi so med nastopanjem povsem sproščeni. Dejstvo je, da je učinkovito javno nastopanje svojevrstna spretnost in veščina, ki se je da naučiti in v današnji oddaji si bomo pobližje pogledali kaj pravzaprav sestavlja učinkovit javni nastop. Gost v studiu bo trener javnega nastopanja, moderator in predavatelj, Matej Delakorda.Javno nastopanje je nekaj, s čimer se vsak posameznik slej ko prej sreča.Naši prvi javni nastopi se začnejo že v otroštvu, ko pred razredom deklamiramo pesmice, pa nato nadaljujejo v mladosti, ko na fakulteti predstavljamo seminarske naloge. Javni nastopi nam lahko predstavljajo večjo ali manjšo težavo. Nekaterim vzbujajo veliko nelagodja in treme, spet drugi so med nastopanjem povsem sproščeni. Dejstvo je, da j

Občinstvo avstrijskega filmskega festivala Diagonale v Gradcu je nagradilo dokumentarni film o izginjanju slovenščine v vsakdanjem življenju na avstrijskem Koroškem z naslovom Izginjanje/Verschwinden. Z Andrino Mračnikar, režiserko in scenaristko smo se pogovarjali o prvih odzivih Avstrijcev in njenih pričakovanjih, ko si bo film ogledalo tudi občinstvo na avstrijskem Koroškem. Film bo odprl mednarodni festival Kino otok, ki bo potekal v Izoli med 1. in 5. junijem. Foto: Clara Wildberger, DiagonalePogovor z Andrino Mračnikar, režiserko in scenaristko dokumentarnega filma Izginjanje/VerschwindenObčinstvo avstrijskega filmskega festivala Diagonale v Gradcu je nagradilo dokumentarni film o izginjanju slovenščine v vsakdanjem življenju na avstrijskem Koroškem z naslovom Izginjanje/Verschwinden. Z Andrino Mračnikar, režiserko in scenaristko smo se pogovarjali o prvih odzivih Avstrijcev in njenih pričakovanjih, ko si bo film ogledalo tudi občinstvo na avstrijskem Koroškem. Film bo odprl mednarodni festival Kino oto

V Slavističnem društvu Slovenije želijo, da nejezikoslovci dajo slovenščini priložnost, zato po Sloveniji izvajajo delavnice z naslovom Dajmo priložnost slovenščini. Z njimi želijo motivirati k aktivnem premisleku o slovenščini, udeleženci pa osvežijo znanje in anonimno sodelujejo na tekmovanju, na katerem si lahko prislužijo priznanje Všeček za slovenščino. Odzovejo se na vsakršno vabilo, v šali pravijo, da pridejo tudi na rojstnodnevne zabave, če je taka želja. Prišli so v Jezikovne pogovore, zastopa jih prof. dr. Boža Krakar Vogel. Foto:spletna stran občine VrhnikaDelavnica Slavističnega društva Slovenije o aktivnem premisleku o slovenščiniV Slavističnem društvu Slovenije želijo, da nejezikoslovci dajo slovenščini priložnost, zato po Sloveniji izvajajo delavnice z naslovom Dajmo priložnost slovenščini. Z njimi želijo motivirati k aktivnem premisleku o slovenščini, udeleženci pa osvežijo znanje in anonimno sodelujejo na tekmovanju, na katerem si lahko prislužijo priznanje Všeček za slovenščino. Odzovejo se

Čeprav so ameriški Slovenci ponosni na svojo kulturo in identiteto, slovenščina med njimi počasi zamira. Zanimivo je, da jo uporabljajo največ v stresnih situacijah, kar pomeni, da je še vedno globoko v njihovi podzavesti. To potrjujejo tudi njihove sanje, saj v slovenščini sanjajo v 65 odstotkih. Prof. dr. Nadi Šabec je nekdo zaupal, da je kot mesečnik v nočnih blodnjah govoril slovensko, nekdo drug pa, da mu je slovenščino obudila narkoza. K pogovoru smo jo povabili ob izdaji njene monografije Slovenski izseljenci in njihovi potomci v Severni Ameriki: obrazi identitete, ki je plod večdesetletnega raziskovanja jezikovne rabe med ameriškimi in kanadskimi Slovenci. Foto: PixabayAmeriški Slovenci uporabljajo slovenščino v 80 odstotkih v stresnih situacijahČeprav so ameriški Slovenci ponosni na svojo kulturo in identiteto, slovenščina med njimi počasi zamira. Zanimivo je, da jo uporabljajo največ v stresnih situacijah, kar pomeni, da je še vedno globoko v njihovi podzavesti. To potrjujejo tudi njihove sanje, saj

Poglavitni razlog, da sem postal pisatelj, pa bo vedno ostal Kopitar, saj mu na tem področju dolgujem - če že ne vse, vsaj veliko, zelo veliko. Tega plemenitega človeka je treba spoznati tako, kot sem ga spoznal sam, da bi mu lahko izkazali spoštovanje, ki si ga zasluži – kot znanstvenik in kot človek … je zapisal Vuk Karadžić. Brez Kopitarja mu verjetno ne bi uspela reforma srbskega jezika, saj Kopitar ni bil le Karadžićev osebni prijatelj in mecen, ampak ga je kot velika mednarodna avtoriteta zagovarjal pred kritikami, neposredno usmerjal in celo soustvarjal njegova dela. Dr. Luka Vidmar poudarja, da je bilo malo ljudi, ki jim je Kopitar izkazoval tako naklonjenost; kot je povedal, je imel Karadžića zares rad. O njem ni našel slabe besede, kar je bila za Kopitarja velika redkost, saj je bil neusmiljeno kritičen tudi do najtesnejših sodelavcev. V znamenje njunega prijateljstva in sodelovanja so v Beogradu in Ljubljani postavili spomenika. V srbski prestolnici stoji spomenik Jerneju Kopitarju, v Ljubljani pa